Še o gledališču

Slovenska gledališka dejavnost na Koroškem v zrcalu časa ( Andrej Leben)

Današnjo podobo koroških slovenskih gledaliških dejavnosti že na prvi pogled zaznamuje njihova dvo- in večjezičnost, ki sega od priprav na gledališke dogodke do odrske postavitve in komunikacije z občinstvom. Druga, nekoliko manj očitna značilnost je visoka stopnja organiziranosti. Tretja značilost je skrb za delo z gledališkim naraščajem, saj je v dvojezičnem okolju dejavnih največ otroških, mladinskih in lutkovnih skupin.

Aktualno premorejo koroške slovenske gledališke strukture okoli 20 premier in več na sezono. Podobno visoko je število drugih, deloma dvo- ali večjezičnih produkcij, pri katerih sodelujejo koroški slovenski gledališčniki. Blizu 40 nadaljnjih predstav je zabeležiti v sklopu gostovanj iz Slovenije in od drugod, ki potekajo v sklopu gledaliških abonmajev, festivalov in drugih dejavnosti. K temu prihajajo ponovitve, medsebojna gostovanja domačih društvenih skupin in gostovanja v Sloveniji, pri slovenski manjšini v Italiji in še kje, tako da se skupno število gledaliških dogodkov v zadnjih sezonah giblje vsaj okoli 200 predstav.

Odkod takšno navdušenje za gledališče, kakršnega pri drugih manjšinskih skupnostih ne v Avstriji ne v Sloveniji niti v širšem evropskem pogledu ni zlahka najti? Kako, da so se Slovenci in Slovenke na Koroškem tako močno oklenili gledališča in ga razvili v eno najbolj vidnih oblik kulturno-umetniškega udejstvovanja, ki izžareva tudi v širši nadregionalni prostor?